KDOR NE POZNA ZGODOVINE, NIMA PRIHODNOSTI

Ko dnevno berem o trendu po računalniškem obvladovanju velikega števila podatkov, orodij za njihovo hitro iskanje in obdelavo, si ne morem kaj, da se ne spomnim svojih prvih korakov v svetu računalništva. Pravijo, da poznavanje zgodovine koristi pri razumevanju sedanjosti in vpliva na prihodnost. Verjemite, mi da je temu res tako.

Imel sem to srečo, da sem bil že davnega leta 1984 vključen v razvojni tim za izdelavo programske rešitve za osebne računalnike, ki so bili takrat popolna novost tako na našem, kot svetovnem trgu.

Na Zavodu za produktivnost dela RS sem bil tega leta kot poznavalec za računovodstvo, povabljen v ekipo za razvoj programskih rešitve za osebne računalnike. Naša naloga je bil razvoj računovodskega programa 'Glavna knjiga'' za osebne računalnike 'Partner', z operacijskim sistemom CPU, ki ga je takrat na trg lansirala Iskra Delta.

Glavna knjiga naj bi nadomestila vsesplošno razširjene knjižne stroje in malim ter srednjim podjetjem omogočila prehod na računalniško obdelavo. V razvojni tim sta bila vključena tudi dva vrhunska strokovnjaka s področja matematike in računalništva, dr. Viljem Rupnik in dipl. ing. Boris Debevec, ki sta že takrat v razvoj programske rešitve vnesla napredno matrično povezovanje podatkov: Viljem Rupnik, kot idejni tvorec večmatričnih povezovanj podatkov in Boris Debevec, ki je znal teorijo ''spraviti v življenje''.

Rezultat je bil programski produkt, ki je bil deležen presežnikov, zavisti in pohval. Poleg vsebinske odlike so ga krasile tudi izjemne tehnične karakteristike. V tistem času še niso obstajale podatkovne baze za namizne računalnike, zato je bila zgrajena lastna podatkovna baza. Glavna odlika te baze je bila, da je delovala hitro in zanesljivo ter je omogočala hitro iskanje po velikem številu zapisov.  Omogočala je iskanje zahtevanih zapisov v treh korakih med več stotisočero množico podatkov in to v manj kot eni sekundi. To je bilo za tisti čas in tisto opremo nekaj nepojmljivega in primerljivo z strojno opremo velikih računalnikov.

Poleg enostavnosti uporabe, hitre obdelave, združevanja in varovanja podatkov, je imela rešitev tudi izdelan brskalnik (QUERY), ki je služil za iskanje podatkov po podatkovni bazi in pripravo poročil. Omogočal je pripravo prednastavljenih izpisov, ki so vključevali logične matematične operacije za izračun podatkov pridobljenih iz operativne baze. Z matričnim pogledom na podatke je bilo možno iste vsebine gledati iz različnih vidikov.  S prodorom Microsoftovih namiznih računalnikov in zatonom Iskrinih 'Partnerjev', je bila rešitev nadgrajena tudi za operacijski sistem MS-DOS, kar ji je omogočilo, da je bila v uporabi vse do začetka 21. stoletja.   

Druga zanimiva plat, pa je bil preskok iz mehanske obdelave podatkov na digitalno, ki je sprožila tako navdušenje, dvome, strahove, kot tudi odpore posameznikov in skupin. Zanimiv je bil tudi socialni in psihološki vidik uvedbe rešitve v podjetja. Večinoma uporabnikov se je prvič srečala z  računalnikom, ki je prinašal nov način in organizacijo dela (enostaven zajem podatkov, možnost sočasnega evidentiranje stroškovnih mest in stroškovnih nosilcev, prikaz podatkov na ekranu, …). V začetku, je v velikih primerih,  bil nakup  računalnika in programske rešitve, namenjen nadomestku strojem za knjiženje. Šele kasneje so se računalniki preselili tudi na delovna mesta knjigovodij in računovodij.

Posebno  zanimivo poglavje je bilo uvajanje uporabnikov v delo s programsko rešitvijo. Uvajanje je  moralo zajemati tako predstavitev same strojne opreme, razlago kaj računalnik sploh je, kako se rokuje z opremo, spoznavanje tipkovnice in funkcijskih tipk, kot tudi samo vsebinsko razlago delovanja  programske rešitve, ki je omogočala bistveno več kot so si uporabniki lahko predstavljali. Zelo pa je bil prisoten tudi psihološki vidik, saj je bilo potrebno uporabnikom odpraviti strah pred računalniki in jih prepričati, da uvedba nove tehnologije ne pomeni izgubo njihovega delovnega mesta, ampak spremembo načina dela. 

Če dobro pomislim, je danes stanje popolnoma enako kot takrat. Dnevno beremo o problematiki zajemanja in obdelave velikega števila podatkov, iščejo se novi modeli in nova orodja za njihovo obdelavo in vključevanje v vsakdanje zasebno in poslovno življenje.  Še vedno je prisoten strah pred napredkom, zaščito osebnih podatkov in nejasnosti glede prevzemanja odgovornosti.

Zdi se mi, da je danes družba na istem razpotju, kot je bila leta 1984.  Razvoja nikakor ne moremo zaustaviti in si zatiskati oči pred napredkom, ki ga prinašajo nove tehnologije, nove naprave, nova socialna in delovna okolja. 

Veliko lažje vam  bo,  ako iz zgodovine izluščite spoznanje, da so tudi vaši predhodniki šli skozi prvo stopnjo digitalizacije, da so se morali prilagoditi novi organizaciji, novemu načinu dela, spremembi poklica in sprejeti stalno vseživljenjsko učenje.  Bistveno je, da v vsej tej zgodbi vsi skupaj  ne izgubimo sebe in vedno pomislimo na rek, da nam poznavanje predhodnih dogodkov pomaga pri razumevanju sedanjosti in vplivu na prihodnost.

 

 

 

 

 

 

 

 

KAJ SO SI KUPCI ŽELELI LETA 2010?

Gospodarske napovedi so zelo brana a hkrati tudi nehvaležna tema, predvsem kadar so zapisane v zgodovino in se primerjajo s sedanjostjo.

Konec leta 2010 je bil v časniku Finance objavljen članek na temo študije bodoče trgovine. V članku je omenjen izvleček analize francoske IT svetovalne hiše Capgemini, ki je opravila mednarodno raziskavo o uporabniku prihodnosti, v kateri so anketirance vprašali, kaj bi na področju porabe spremenili, če bi lahko. Odgovori, stari osem let so zelo zanimivi, kot tudi današnje stanje na področju pristopa trgovcev.

V nadaljevanju je naštetih nekaj zanimivih predlogov, ki so bili pridobljeni z anketo.

»Rad bi imel možnost, da bi si v trgovini sam sestavil glasbeno kompilacijo na zgoščenki, seveda po zmerni ceni. Menim, da je 15 ali 20 evrov, kolikor stane zgoščenka, veliko preveč; raje bi jih kupoval za 10 evrov«

Želja anketiranca se je do neke mere uresničila. Že pred letom 2010 je Apple omogočal nakup glasbe preko iTunes-ov za 1$. Temu trendu so se pridružili še drugi ponudniki spletne glasbe, kot so Google, Amazon, Cloud Player … Glasbo je danes mogoče prosto izbirati in si jo predvajati po cenah, ki so bile pred leti še neprimerljive.

»Želim si, da bi po mobilnem telefonu prejel obvestilo, ko bi kateri od mojih najljubših pisateljev izdal novo knjigo.«

Razvoj socialnih omrežij je omogočil ne samo obveščanje prijateljev o svojih dogodkih, ampak je prišel celo teh meja, ko je postal predmet nadzora in omejitev.

»Embalaže je absolutno preveč. Lahko bi je bilo manj ali pa bi uvedli možnost, da jo vrnemo v trgovino. Na embalaži bi rad videl pregledne in natančne informacije o izdelku: od kod prihaja, prehranske vrednosti, želim pa si tudi, da embalaža ne bi bila tako visoka, saj jo je težko pospraviti v omarice.«

Vse več skrbi se posveča tudi odpadni embalaži. Uveljavilo se je ločevanje odpadne embalaže. Nevarne odpadke morajo trgovci prevzemati in jo varno predajati v nadaljnjo predelavo ali uničenje. Prav tako morajo uvozniki in proizvajalci poročati o nastanku odpadne embalaže in preko  združenj poskrbeti za odvoz in uničenje.

Tudi glede informacij o prehranskih vrednosti živil in vsebovanih alergenih, so se stvari premaknile v korist potrošnika. Vse več je predpisov, ki zahtevajo natančne opise in navedbo snovi, ki so v živilih in so lahko za ljudi škodljive.

»Trgovine z izdelki ''naredi si sam'', bi lahko bolje izkoristile spletne možnosti. Lahko bi uvedli spletno orodje, kamor bi kupec recimo vnesel posamezno opravilo, računalnik pa bi izpisal vse izdelke in tudi orodja, ki jih za to opravilo potrebujemo. Kupec bi izbral med predlogi, trgovina pa bi mu naročilo nemudoma dostavila, oziroma pripravila za prevzem.«

Na tem področju še ne najdemo nekih inovativnih rešitev, ki bi jih izdelali trgovci. Običajno so navodila, vezana na ''naredi si sam'', prepuščena proizvajalcem in posameznikom, ki svoje znanje prenesejo na medmrežje.

 »V trgovinah ''naredi si sam'' ter takšnimi s tehničnimi izdelki in elektroniko, bi morali več narediti na področju strokovne podkovanosti osebja. V teh časih neznanske izbire bi nujno potreboval nekoga, ki bi mi znal natančno svetovati. Zlasti trgovine z elektroniko preveč varčujejo z osebjem.«

Situacija se ni dosti spremenila in še vedno je premalo prodajalcev, sploh  takih, ki bi znali potrošniku strokovno svetovati.

»Bi se dalo narediti, da bi pralni stroj sam zaznal, kateri program naj uporabi za določena oblačila in bi me obvestil, kaj smem prati skupaj in česa ne?«

Danes tako pametnih pralnih strojev žal še nimamo, saj je problematika vezana tudi na proizvajalce oblačil in opremljanje le teh z berljivimi, vodoodpornimi kodami, na osnovi katerih bi se pralni stroj lahko odločal. So pa ta izziv izkoristili proizvajalci pralnih sredstev in ponujajo pralna sredstva za določene temperature pranja, barv in vrste tkanin.

»Zakaj ne bi novih knjig izdajali le za predvajalnike MP3 ali iPod? Tako bi ohranili veliko gozdov, prihranili ogromno energije, stroškov za tisk, prevoz in drugo.«

Ne samo, da ne izdajamo novih knjig samo v digitalni obliki, tudi poslovni svet ni v celoti prešel na brezpapirno poslovanje. Problem je večplasten in zahteva nova spoznanja in nove tehnologije, ki bodo na enostaven način zagotavljale tudi verodostojnost digitalnih vsebin.

V članku so bili objavljeni tudi intervjuji z domačimi trgovci, ki so prav tako podali svoje videnje prodaje v prihodnosti:

»Spletni prodajalci so napovedovali skokovito rast spletne prodaje in prepletanje spletnega nakupovanja in družabnih izkušenj in sicer z povezovanje z družabnimi omrežji, kot sta Facebook in Twitter«

Rast internetne prodaje strmo raste. Pojavili so se novi veliki ponudniki spletne prodaje, ki v veliki meri izkoriščajo lastno bazo podatkov, kot tudi  podatke, kupljene iz socialnih omrežij. Nenadzirana uporaba teh podatkov je celo sprožila evropsko direktivo o varovanju zasebnih podatkov, ki je pričela veljati v letošnjem letu.

"Sicer pa pri postopku nakupa prihaja čas uporabe mobilnih telefonov, " Gre za storitev enega od mobilnih operaterjev - nakupe plačujete s telefonom, vsaka opravljena transakcija pa stane štiri cente. Enkrat na mesec nato celotno vsoto poravnate z računom mobilnega naročniškega razmerja ali pa z bančnega računa pri banki.

Uporaba mobilnih telefonov v plačilne namene se vse bolj uveljavlja. Se pa je povečala uporaba pametnih telefonov za oglaševanje, hranjenje kartic zvestobe, obveščanje kupcev o akcijah, pripravi seznama za nakup itn..

"Črtna koda se bo poslovila. Tudi pri nas lahko v prihodnje pričakujemo uporabo tehnologije RFID (identifikacija z radijskimi valovi).

RFID identifikacije se ni vsesplošno uveljavila. Črtna koda je še kako prisotna v procesu prodaje in se nadgrajuje z 2D kodo (simbologija Data Matrix in QR koda), ki omogoča, da se več 100 ali 1000 znakov kodira na majhnem prostoru.

"Klasične prodajalne bodo še vedno aktualne. Klasičnim trgovcem se ni treba bati, da bodo povsem izpodrinjeni; splet verjetno nikoli ne bo mogel nadomestiti občutka in vonja, kakršnega imajo sveže žemljice ali svež paradižnik, ki ga v trgovini ali na tržnici vzamemo s stojnice. Malo verjetno je tudi, da bo še tako pregledno urejena in tehnološko napredna spletna trgovina lahko zamenjala užitek, ki ga nekateri občutijo, ko brskajo med obešalniki z oblačili ali ko končno najdejo pravi par čevljev. "

Predvidevanje za določene klasičen trgovine drži, saj so se pojavili celo novi trgovci, ki odpirajo prodajalne po celi Sloveniji. Je pa konkurenca dosti večja in trgovci se morajo bolj prilagajati potrebam, ter kupni moči  kupcev.

''Uporabniki bodo v prihodnosti imeli več pravic''

Sprejete so bile nove uredbe glede pravic uporabnikov pri spletnem nakupovanju in zaščiti osebnih podatkov.

Kot je pokazala primerjava napovedi in današnjega stanja, so se določene stvari uresničile, določene pa so verjetno še tehnološko in socialno ''nedozorele'' in se bodo najverjetneje uresničile v bližnji prihodnosti.

BO PRIHODNOST SPREMENILA SVETOVANJE MALIM PODJETJEM?

BO PRIHODNOST SPREMENILA SVETOVANJE MALIM PODJETJEM?

Pametna digitalizacija vpeljuje informacijsko-komunikacijsko tehnologijo v vse procese poslovanja podjetja, zato je velikokrat potrebno izvesti tudi organizacijsko preobrazbo podjetja in tehnološko nadgradnjo, kar pa zahteva čas in finančna sredstva.  

Mikro in mala podjetja ne razpolagajo z istimi sredstvi in človeškimi viri kot velika podjetja, ki so prva zaznala potrebo po digitalizaciji,  zato jim je digitalna preobrazba bistveno večji izziv in breme.  Srednja in velika proizvodna podjetja ne bodo mogla uspešno izpeljati digitalne preobrazbe, v kolikor ne bodo v svojo digitalno oskrbovalno verigo vključila tudi svojih dobaviteljev, med katerimi jih je veliko malih ali mikro.

V Sloveniji je takih podjetij več kot 4000. Zaradi take strukture oskrbovalne verige, bi morala biti velika proizvodna podjetja aktivno vključena v digitalizacijo svojih dobaviteljev.

Digitalna preobrazba malih podjetij bi morala potekati v povezavi z njihovimi veliki kupci. Proizvodna  podjetja, ki imajo v svojih oskrbovalnih verigah večje število mikro in malih dobaviteljev, bi morala prevzeti pobudo za pomoč pri digitalni preobrazbi  le teh.  V veliko pomoč bi jim prišli svetovalni grozdi. Le ti bi morali združevati znanja iz različnih področij, ki bi nudili storitve na področju projektnega vodenja, izdelave analiz poslovnih procesov,  izobraževanja,  projektiranja in uvajanja informacijske rešitve, pravno in davčno svetovanje, vse to pa  skladno z razvojnimi zahtevami oskrbovalnih verig.

Sodelovanje med svetovalnim grozdom se ne bi zaključilo  po vključitvi dobaviteljev v digitalno oskrbovalno verigo, ampak bi se nadaljevalo z namenom stalnega usposabljanja, zagotavljanja kakovosti, reševanja neskladij, izvedbe nadgradenj in nudenja operativne pomoči zaposlenim.

Pri tem modelu svetovalne pomoči je bistveno to, da je svetovalna pomoč usklajena z zahtevami oskrbovalne verige velikega podjetja in vključuje vse strateške dobavitelje, poleg tega pa skrbi tudi za stalen razvoj kakovosti in je finančno vzdržna.  Stroški se bi porazdelili med vse deležnike in bi se zaračunavali kot mesečni pavšal.  Svetovanje bi bilo cenejše, saj bi bilo tematsko in časovno prilagojeno uporabnikom. Informacijska podpora procesom poslovanja bi bila sestavni del mesečnega pavšala. V svetovalnem grozdu bi bilo lahko vključeno tudi računovodska podpora poslovanju, saj se predvideva sodoben pristop k  računovodstvu,  ki predvideva povezavo zunanjega računovodskega servisa z informacijskim sistem naročnika.

Uporabniki takih storitev v mikro in malih podjetij bi imeli tako zagotovljeno stalno podporo strokovnjakov z različnimi znanji in to na klic ter za sprejemljiv denar. Prav tako pa bi strokovnjaki svetovalnega grozda lahko sodelovali pri načrtovanju in nadgradnjah oskrbovalne verige velikega podjetja. Bili bi vezni člen med kupcem in njegovimi dobavitelji.

Po mojem mnenju so taki svetovalni grozdi bodočnost in prava podpora posameznim členom v digitalnih oskrbovalnih verigah.

Read More

TO ZA MALA PODJETJA NE VELJA (2. del)

TO ZA MALA PODJETJA NE VELJA (2. del)

V prejšnjem delu razmišljanja sem pisal o problematiki digitalizacije v malih in mikro podjetjih (lahko ga preberete tukaj: http://www.minoa.si/new-blog/2018/9/13/to-za-mala-podjetja-ne-velja-1-del)

Tokrat pa pišem o rešitvi tega problema in odgovor je še vedno isti: ''Rešitev je v strokovni pomoči.''

Digitalna preobrazba podjejta predstavlja vpeljavo informacijsko komunikacijske tehnologije, ki sloni na digitalizaciji vseh poslovnih procesov podjetja. To pomeni, da bo le ta lahko dosežena samo ob napredni informacijski podpori. Vsaka uvedba informacijske podpore  procesom poslovanja za sabo potegne tudi organizacijske spremembe v podjetju in zahteva določena uporabniška predznanja. Digitalno preobraženo podjetje mora zaradi tehnološkega in družbenega razvoja, stalno slediti spremembam in posledično nadgrajevati svojo digitalno podporo procesom poslovanja.

Za izvedbo digitalne preobrazbe je potrebno pridobiti znanja iz različnih področij poslovanja in pridobiti informacijsko rešitev za digitalno podporo procesom. Znanja lahko posredujejo le strokovnjaki z različnimi znanji, ki morajo v končni fazi tudi stati za implementirano informacijsko podporo digitalni preobrazbi podjetja. Aktivirati vse te strokovnjake v mikro in malih podjetij na način, kot jih aktivirajo srednje velika in velika podjetja, je ''misija nemogoče'', tako finančno kot fizično.

Res je, da obstajajo strokovna izobraževanja za različna področja poslovanja,  vendar po mojem mnenju to niso nosilci digitalne preobrazbe podjetij. Izobraževanja obravnavajo neko problematiko splošno in ne obravnavajo individualnih primerov.

So koristna in potrebna, saj dajejo smernice za uporabo metod reševanja individualnih problemov podjetij, obstaja pa še druga, slabša plat. To je udeležba na takšnih izobraževanjih, ki zaradi logistike predstavljajo celodnevne izostanke zaposlenih.

V mikro in malih podjetjih vsak zaposlenec opravlja več nalog in izostanek enega zaposlenca predstavlja 10 (ali več) odstotni izpad delovne sile, kar pa lahko že ogroža delovne procese v podjetju.

Vsako podjetje ima svoje posebnosti, ki izhajajo iz dejavnosti in zahtev kupcev. Ni vseeno, s kakšno dejavnostjo se podjetje ukvarja, kdo so njegovi kupci in kdo dobavitelji. Pomembno je tudi, kaj njihovi kupci pričakujejo na področju vključevanja v informacijsko logistično verigo. Pomembno je, katere podatke mora podjetje pridobivati od svojih dobaviteljev in katere podatke mora zagotavljati o svojih produktih in blagu ter jih posredovati svojim kupcem. Teh dejavnikov je še veliko več in jih ne bom našteval na tem mestu, vsi pa kažejo na to, da je potreben individualen pristop k izvedbi digitalne transformacije podjetja.

Zato tudi menim, da je za lažjo in hitrejšo izvedbo digitalne preobrazbe bolj primerno individualno svetovanje, kot pa udeležba na raznih strokovnih seminarjih in predavanjih na to temo, vendar pa bi le to moralo biti organizirano drugače, kot za srednja in velika podjetja.

Po mojem mnenju bi se morala takšna svetovalna dejavnost specializirati posebej za njihove potrebe, jih obravnavati povsem individualno in tesno sodelovati z zaposlenci v takih podjetjih.

Takšna svetovalna podjetja bi morala delovati na povsem drugačnih organizacijskih zasnovah in sicer tako, da bi bili pod okriljem enega podjetja, združeni vsi akterji, potrebni za izvedbo digitalne preobrazbe mikro in malih podjetij in jim tudi po sami uvedbi digitalne preobrazbe stalno stati ob strani in nuditi dnevno pomoč pri poslovanju. Vključevati bi moralo tudi informacijsko podporo, tako vsebinsko, kot tehnično.

Podjetja bi tako lahko koristila storitve takšnega svetovalnega podjetja (grozda), skozi celotno obdobje svojega poslovanja in ne le v začetni, postavitveni fazi digitalne preobrazbe. Pogodbeni odnos bi moral sloneti na mesečnem pavšalu, ki bi vključeval zakup svetovalnih ur, uporabe informacijske podpore in operativne pomoči uporabnikom.

Tak način je že dolgo v rabi pri odvetniških storitvah, davčnem svetovanju in računovodskih servisih, ki pa imajo oprijemljivejša izhodišča za tako sodelovanje.

V podporo, za tak način sodelovanja, bi jim morala biti tudi srednja in velika podjetja, ki nujno potrebujejo vključitev svojih dobaviteljev v digitalno oskrbovalno verigo, saj brez tega ne bodo mogla izpeljati svoje digitalne preobrazbe.

Prav tako pa bi bilo smiselno, da bi tudi država in EU preko razpisov prisluhnila problematiki digitalne preobrazbe mikro in malih podjetij.

 

Read More

TO ZA MALA PODJETJA NE VELJA! (1. del)

TO ZA MALA PODJETJA NE VELJA!  (1. del)

Vedno znova, ko berem o pomenu strateške iniciative Industrija 4.0 in potrebi po digitalini preobrazbi podjetij, se sprašujem, zakaj so vedno kot vzor izpostavljena samo velika in srednje velika podjetja? Zakaj nihče ne piše o mikro in malih podjetjih, ki predstavljajo 95 % delež vseh slovenskih aktivnih podjetij???

Ali za njih morda zahteva po digitalni preobrazbi ne velja, ali se tega preprosto ne zavedajo, ali pa takih vzornih podjetij v našem okolju sploh še ni?

Morda pa je razlog kje druge. V ekonomski moči, usposobljenosti svetovalcev za individualno svetovanje malim in mikro podjetjem, ustrezni strokovni literaturi, ali pa na to vpliva vse našteto?

Dejstvo je, da se za mnoga od teh podjetij pričakuje, da se bodo digitalno preobrazila skladno z nacionalno iniciativo S4, ki med drugim vključuje tudi evropsko iniciativo Industrije 4.0.  

Vsem, ki smo se leta ukvarjali s problematiko optimizacije poslovnih  procesov v velikih in srednje velikih podjetij, nam je teorija izvedbe digitalne preobrazbe za taka podjetja povsem jasna in razumljiva.

Vendar takoj, ko svoje znanje in izkušnje postavim v okolje malih in mikro podjetij, digitalizacija teh podjetij ni več tako jasna in razumljiva, kot se zdi na prvi pogled.

Mikro in mala podjetja se srečujejo z istimi poslovnimi procesi, kot velika, le da v manjšem obsegu. Ta podjetja žal nimajo resursov, s katerimi razpolagajo velika in srednje velika podjetja, tako na področju človeških in finančnih virov. Ta podjetja si težko privoščijo zunanje svetovalce, ki bodo daljše obdobje izvajali aktivnosti, povezane z reorganizacijo poslovanja, z namenom digitalne preobrazbe podjetja. Po drugi strani pa klasično projektno delo, ki ga digitalna preobrazba predvideva, izpade malodane smešno, saj bi velikokrat projektni tim vključeval  vse zaposlene v podjetju. Tudi implementacija posameznih svetovno znanih metod za doseganje vitkega poslovanja, večje kakovosti, učinkovitega reševanja neskladij, gradnje medsebojnih odnosov itn., je največkrat neizvedljiva, ker so te metode nastale in bile napisane za velika podjetja z raznoliko organizacijsko strukturo, z večjim številom zaposlenih.

Zdi se, da ni rešitve za izvedbo digitalne preobrazbe mikro in malih podjetij, vendar se bo ta glede na pričakovanja velikih podjetij, kljub temu morala zgoditi.

Nekje sem zasledil zanimivo definicijo, povezano z digitalizacijo podjetja:

Pametna digitalizacija podjetja predstavlja vpeljavo informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki je podlaga za združitev vseh procesov, ki tečejo v podjetjih, na en skupni imenovalec.

V tej definiciji je, po mojem mnenju, najpomembnejši tisti del, ki govori o »združitvi vseh procesov, ki tečejo v podjetjih«. Ne vem ali je avtor to mislil tako, kot sam razumem, da digitalizacija ni namenjena samo podjetju samemu, ampak združevanju poslovnih procesov tudi na globalnem nivoju vseh udeležencev proizvodne verige, preko digitalne oskrbovalne verige, kamor spadajo tudi mikro in mala podjetja.

In kje je rešitev?

(več drugem delu, naslednji četrtek)

Read More

KAKO VIDIM EKSPERTNE POSLOVNE SISTEME PRIHODNOSTI?

KAKO VIDIM EKSPERTNE POSLOVNE SISTEME PRIHODNOSTI?

Po mojem mišljenju je v današnjem času za popolno digitalno transformacija podjetja nujno potrebna vključitev dobaviteljev v enovito oskrbovalno informacijsko verigo.  Menim, da  bodo samo »Ekspertni poslovni sistemi«  kos zahtevam po izmenjavi kompleksnih podatkov v realnem času.

Po definiciji je nek program eksperten takrat, ko vsebuje znanje strokovnjaka (eksperta) za določeno področje in mora imeti sposobnost samostojnega reševanja določenega problema.

Kadar govorimo o poslovnem ekspertnem programu, mora ta izpolnjevati vse naštete pogoje, le da se vsebine nanašajo na poslovno okolje. O ekspertnem sistemu pa lahko govorimo, kadar je v procese vključenih več takih ekspertnih programov.

Danes poznamo kar nekaj ekspertnih programov, ki so vključeni v informacijske sisteme in rešujejo določene zahtevne procese. Taki ekspertni programi se pojavljajo v procesu planiranja in terminiranja proizvodnje,  izračunih materialnih potreb, v metodah za pospeševanje prodaje, v logistiki itn. Vsi ti sistemi delujejo znotraj informacijskega sistema podjetja in koristijo podatke, dosegljive v samem informacijskem sistemu, izjemoma pa dostopajo do podatkov na spletu. 

Digitalna transformacija prinaša nove izzive, saj se pojavljajo nove tehnologije, vključno z robotizacijo, umetno inteligenco, IOT (Internet Of Things), IIoT (Industrial Internet of Things) in podobnim, kar predvideva interaktivno medsebojno povezavo različnih tehnologij in naprav preko spleta.

Digitalna transformacija predvideva smiselno, globalno povezovanje digitalnih zapisov dogodkov, nastalih v različnih procesih poslovanja podjetij.  Vsi ti podatki bodo zapisani v podatkovnih skladiščih, ki se bodo nahajali na različnih elektronskih naslovih. Sistemi bodo morali beležiti mnogo več podrobnih podatkov, nastalih v procesih poslovanja in jih urediti ter obenem omogočiti medsebojno izmenjavo.

Postavlja se vprašanje, kako bodo delovali ekspertni informacijski sistemi v globalnem digitalnem okolju in katera so tista področja, za katera se pričakuje, da brez ekspertnih sistemov ne bodo mogla izvesti uspešne digitalne transformacije?

Po mojem mnenju so oskrbovalne verige eno od področij, ki se brez ekspertnih rešitev ne bo moglo digitalizirati.

Digitalizacija oskrbovalnih verig bo omogočila izvedbo digitalne preobrazbe podjetij in posledično tudi vitke organizacije. Osnovni namen digitalizacije oskrbovalnih verig je sprotno sporočanje zahtev po dobavah in posredovanje povratnih informacij, vezanih na naročila in dobavo.

Težko si predstavljam, da bi robotizirana tovarna, ki je odvisna od  zunanjih dobaviteljev, lahko delovala brez lastnih zalog in vključenosti dobaviteljev v svojo oskrbovalno informacijsko verigo.

Danes se od dobaviteljev zahteva oskrbo z določenimi materiali direktno na priročna proizvodna skladišča. Obstajajo pametne skladiščne omare, ki  beležijo zalaganje in odvzem materiala, pridobljene podatke pa direktno pošiljajo v zaledne sisteme, od koder gredo po elektronski poti do dobaviteljev. Pri vitkih proizvodnjah je eno od načel doseganje vitkosti, zmanjševanje zalog materiala in surovin, kar posledično pomeni visoko stopnjo digitalizacije dobaviteljev.

Vsa proizvodna in veletrgovska podjetja se na eni strani pojavljajo kot kupci in na drugi kot dobavitelji, zato vsi vstopajo v oskrbovalne informacijska verige dvosmerno, tako na strani nabave, kot dobave.

Zaradi vseh teh značilnosti se pojavljajo zahteve po komunikacijskih vozliščih in ekspertnih sistemih, ki bodo omogočali delovanje digitalnih oskrbovalnih verig.

Že danes podatke digitalno izmenjujemo med kupci in dobavitelji. Te izmenjave so  standardizirane in predpisane z  mednarodnim UN / EDIFACT standardom že od leta 1986, v zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja XML standardni jezik, ki spreminja mnogo aspektov računalništva, še posebej na področju komuniciranja aplikacij in strežnikov. Uporabljajo se za digitalni prenos nabavno prodajnih naročil, potrditev naročila, najavo dobave, dobavnic in računov.

Z razvojem digitalne preobrazbe se  bodo pojavile še dodatne zahteve po informacijah, ki jih bodo morali zagotavljati tako kupci, kot dobavitelji. Te zahteve bodo prihajale od ekspertnih programov, ki bodo potrebovali vse več podrobnih podatkov, povezanih z dobavo (razpoložljive količine, čas dobave, stanje naročila, stanje dostave, …), da bodo lahko preračunavali in procesirali nadaljnje korake. Pričakuje se, da bodo vsi podatki na voljo v realnem času. 

Read More

SE JE NAPOVED IZ LETA 2014 IZPOLNILA?

SE JE NAPOVED IZ LETA 2014 IZPOLNILA?

Konec leta 2014 je britanski ''The Economist'' objavil članek o digitalizaciji in robotizaciji družbe in poslovnih subjektov. Zaradi naprednih tehnologij, naj bi se v naslednjih letih nekateri poklici znašli pod velikim pritiskom. Presenetila me je napoved, da se bodo med ogroženi poklici znašli tudi računovodje, revizorji in pravniki. Po drugi strani pa naj bi se zaradi digitalizacije in robotizacije  dvignila produktivnost v storitvenem sektorju, kamor lahko uvrščamo tudi posamezna režijska dela v podjetjih.

Po štirih letih od napovedi se zdi, da v našem okolju tehnologija še ni izpolnila svoje obljube, saj pri nas omenjena delovna mesta zaenkrat še niso ogrožena, prav tako pa še ni zaznati večje produktivnosti storitvenega sektorja. Se pa veliko govori in piše o digitalni transformaciji, ki jo bodo morala izpeljati  vsa podjetja in javna uprava.

Zastavlja se mi vprašanje, kako naj bi bila zaradi digitalizacije ogrožena delovna mesta računovodij in revizorjev?

Kot pravi Branko Radmilovič: »Sedim v močvirju in razmišljam.«

V Sloveniji je od vseh aktivnih gospodarskih podjetij kar 95 % mikro in malih podjetij. Podobna slika je tudi v drugih državah EU. Za mala in mikro podjetja velja, da se pri svojem poslovanju srečujejo z vsemi postopki in zahtevami, ki jih imajo velika podjetja, le v manjšem obsegu. Veliko mikro in malih podjetij je vključeno v oskrbovalne verige drugih srednje velikih in velikih podjetij. Ta podjetja pričakujejo, da se bodo mikro in mala podjetja integrirala v enovito oskrbovalno informacijsko verigo. Srednje velika in velika podjetja ne morejo izpeljati digitalne transformacije brez vključitve svojih dobaviteljev in podizvajalcev v  informacijsko verigo. Te zahteve silijo tudi mala in mikro podjetja v digitalno transformacijo. Pričakovanje naprednih informacijskih rešitev, ki jih uporabljajo, ali pa to načrtujejo njihovi kupci (velika podjetja), slonijo na dejstvu, da izmenjava podatkov poteka v realnem času, povsem avtomatično, brez človeških virov.  V določenih panogah pa so izpostavljene še dodatne ostrejše zahteve glede kakovosti podatkov (sledljivost, poreklo in standard, rok uporabe, …).

Mala in mikro podjetja za vodenje svojega poslovanja običajno uporabljajo rešitve, ki so prvotno namenjene poenostavljenemu spremljanju poslovanja in so bolj računovodsko kot upravljalsko usmerjene. Podjetja, ki bodo želela ostati dobavitelji velikim podjetjem, bodo morala razpolagati z ustrezno programsko podporo, ki jim bo omogočala digitalno povezovanje v informacijsko verigo, tako s kupci, kot z dobavitelji. Digitalno bodo morala spremljati svoje poslovanje in posledično obvladovati bistveno večje število podatkov.

Vpeljati bodo morala napredne informacijske rešitve, ki bodo omogočale tudi dvig produktivnosti režijskim delavcem. Med režijske delavce lahko štejemo tudi delavce v računovodskih servisih, ki delajo za večino mikro in malih podjetij.

Taki napredni informacijski sistemi so bili v preteklosti zaradi obširnosti in višjega cenovnega ranga dostopni le srednjim in velikim podjetjem.  Digitalizacija pa je (ali še bo), prinesla tudi nove rešitve, ki ustrezajo mikro in malim podjetjem in jim tako omogočila digitalno transformacijo.

Zastavlja se vprašanje, katere bistvene vsebine bi morale biti omogočene v informacijski rešitvi za mikro in mala podjetja, da bi zadovoljevale zahtevam vstopa v informacijsko verigo in istočasno dvig produktivnosti režijskih delavcev?

Z informacijsko rešitvijo bi morali biti podprti vsi poslovni procesi v podjetju tako na strani nabave, prodaje, logistike, financ in računovodstva, v primeru proizvodnje, pa seveda tudi tam.

Celotna podpora bi morala slediti načelu kompleksnosti in enostavne uporabe. Vključevati bi morala avtomatizme na področju elektronske izmenjave podatkov in obdelave elektronskih dokumentov. Morala bi imeti napredne algoritme za izračun potreb za naročanje in izračun potreb za proizvodnjo ter močno podporo oblikovanju in implementaciji prodajno nabavnih pogojev, ki bi  omogočali avtomatiziranje procesov pri elektronskem poslovanju s kupci in dobavitelji.

Brezpapirno poslovanje bi moralo zajemati vse dele poslovanja, ne le prejetih in izdanih računov, ampak bi moralo omogočati hrambo in dostop do elektronskih vsebin na vseh področjih poslovanja (naročanje, skladiščenje, proizvodnja, kadrovska evidenca, obračun plač, finance,…), vpogled v elektronske dokumente, pa bi moral biti omogočen na vseh nivojih obdelave in pregledov, kjer se le ti pojavljajo.

Za potrebe nadzora in obveščanja bi moral sistem imeti generator obvestil, ki bi avtomatično generiral opomnike in jih v elektronski obliki pošiljal prijaviteljem na obvestila. Obvestilnik bi moral  zaznati neskladja, ugotovljena ob avtomatični obdelavi elektronskih dokumentov, sprožati obvestila za vnaprej najavljene dogodke (prevzem artiklov na skladišče, prejeto avansno plačilo, dogodke povezane z vzdrževanjem,…)

Vsebinsko pripoznavanje elektronskih dokumentov bi moralo biti dovolj enostavno, da bi ga lahko izvajali tako nabava kot prodaja, ob tem pa bi moralo zadoščati tudi potrebam računovodskega knjiženja dokumentov. Kontiranje dokumentov bi moralo biti avtomatično, brez vsakokratnega  kontiranja posameznih dokumentov. Priprava carinskih, davčnih in statističnih poročil, pa bi morala biti posledica rednega komercialno-vsebinskega pripoznavanja dokumentov.

Dokumentacijski sistem, napredno vsebinsko pripoznavanje dokumentov s strani delavcev podjetja, obvestilni in napredni vpogledi, bi računovodskemu servisu omogočali izvajanje računovodenja na daljavo. Med računovodskim servisom in podjetjem ne bi bilo potrebne nobene izmenjave podatkov, saj  bi računovodski servis dostopal do informacijskega sistema podjetja in ne obratno. Operativno delo računovodskega servisa bi se bistveno skrčilo, ob istočasni povečani ažurnosti in obsegu podatkov. Izostalo bi klasično računovodsko delo, kot so kontiranje dokumentov, priprava podatkov za davčne evidence, carinska poročanja, ročna knjiženja itn.

Zaradi takšne sodobne informacijske podpore bi se obseg dela računovodskih servisov zmanjšal in preusmeril na pomoč, nadzor in kontrolo izvajanja postopkov, prav tako pa bi lahko računovodski servis obdeloval več podjetij po celi Sloveniji ne glede na lokacijo naročnika.

Taka informacijska podpora poslovanju podjetij posledično pomeni, da se bistveno zmanjša potreba po knjigovodskem kadru in trditev, da bo ta poklic na udaru, tudi drži.

Read More